V četrtek, 23. 2. 2023, smo imeli v 4. b pri razredni uri poučno predavanje Društva za boljši svet z naslovom Komunikacija in nenasilje. Z učenci je sproščeno poklepetala članica društva, učiteljica Katja Bernard, in jih pripeljala do iskrenega razmišljanja o našem oz. svojem vedenju.
Učence je na začetku posedla v krog, tako da je lahko z vsemi imela očesni stik. Pričela je s preprostima navodiloma:
– Predstavljajte si svojo najljubšo barvo!
Učenci so odgovorili in podali zelo različne odgovore.
– Predstavljajte si svojo najljubšo žival!
Tudi tukaj so sledili raznoliki odgovori učencev.
Skupaj so ugotovili, da smo med seboj različni, zato so tako različni tudi naši odgovori.
Naslednje vprašanje se je glasilo: Ali se kdaj s kom skregate? Nato je nadaljevala z igrivim motivacijskim prijemom: Dvignite levi mezinec tisti, ki se kdaj skregate v šoli ali morda z bratom in sestro. Pomahajte z desnim stopalom vsi, ki se kdaj skregate z mamo ali očetom. Oglasite se vsi tisti, ki ste zelo jezni, ko se skregate. Primite se za nos vsi, ki ste žalostni, ko se s kom skregate. Pomahajte z rokami tisti, ki ste veseli, ko se pobotate. Objemite sami sebe (prekrižajo roki na prsih) tisti, ki ste veseli, ko srečate prijazne ljudi.
Nato je izvajalka delavnice učencem povedala, da bodo naredili eksperiment: Zamislite si žogo in jo opišite. Učenci so z navdušenjem opisovali vsak svojo domišljijsko žogo. Seveda so bili opisi zelo različni. Razmišljala je dalje. Vsi ste v navodilu slišali besedo ŽOGA, ki je »pripotovala skozi uho do možganov« in v vsaki glavi pričarala drugo sliko. Eksperiment nam je pokazal, kako delujejo možgani, in tudi, da ima vsak od nas v njih shranjene različne podatke in spomine. Ker so ti različni, je jasno, da ne moremo najti človeka, ki bi se povsem strinjal z nami v vseh stvareh. Morda v enih, v drugih pa ne. Zato se je večkrat težko razumeti celo z dobrim prijateljem, saj se tudi z njim o vseh stvareh ne strinjamo. Velikokrat pride do težav, npr. pri izbiri glasbe, morda v avtu, pri izbiri oddaj na televiziji in še čem. Učenci so podajali ideje, kako lahko rešimo takšne situacije, da se zaradi njih ne skregamo.
Predavateljica je uro nadaljevala z naslednjim primerom: Tako se je zgodilo dvema prijateljema; od njiju je imel eden zelo rad košarko, drugi pa nogomet. Po telefonu sta se dogovorila, da prideta na igrišče in eden od njiju prinese žogo. Žogo je prinesel učenec, ki je imel rad nogomet, seveda je v rokah nosil nogometno žogo. Pa se je takoj razvil spor med njima. Drugi je razburjeno povedal: Zakaj si prinesel nogometno žogo, želim igrati košarko …
Učenci so spoznali, da lahko zelo hitro pride do nesporazuma, in razmišljali, zaradi česa je med omenjenima otrokoma nastal spor, ter iskali rešitve. Ker se pogovarjamo z besedami, pride zaradi naše različnosti večkrat do nesporazumov.
Nov primer: Učenci so si v šoli razdelili vloge za nastop v igri z naslovom Gozd. Eden od njih je takrat manjkal, zato naslednji dan še ni vedel, katera vloga bo njegova. Pa mu je na hodniku eden od sošolcev rekel: O, štor, si že prišel v šolo? Bil je seveda užaljen, saj ni razumel, kaj sošolec s tem misli. Po kratkem prerekanju mu je prvi le razložil, da mu je v igri dodeljena vloga štora. Učenci so se ob tem naučili, da je potrebno v pogovoru poslušati in stvari tudi dobro razložiti.
Povedati pa je potrebno tudi svoje občutke ob kakšni neljubi situaciji. Primer: Nekdo ti vzame iz peresnice svinčnik, brez da te prosi zanj. Nasvet: Povej mu, da to ni bilo lepo, in ga vprašaj, ali ve, kako se ob tem njegovem dejanju počutiš.
Nekateri govorijo grde besede, ko so jezni, saj naši možgani takrat drugače razmišljajo. Ko kdo reče kaj slabega, ga skušajmo naučiti, da dela narobe: Ni mi všeč, ko mi poveš kaj grdega! Sam tebi ne bom tako govoril, zato te prosim, da tudi ti meni ne. Ob takšnem pogovoru prvi morda reče: Nisem te hotel užaliti. Če je tako, gre reševanje spora v pravo smer.
Nekateri otroci pa se kot majhni v družini ne naučijo prijazno govoriti. Zato takšnega mogoče mi presenetimo s prijaznostjo. S tem pomagamo, da se malo zamisli in bo drugič morda ravnal drugače. V najtežjem primeru se iz pogovora raje umaknemo. Novi nasvet: Otroci v takem primeru raje prosite odrasle za pomoč.
Sledila je zgodba o kralju, ki je bil hitre jeze in ni poznal prijaznosti. Razjezil se je vedno, ko kdo ni bil takšen kot on. Pa je zagledal človeka, ki je počival ob drevesu. To ga je ujezilo, zato je postal žaljiv. Človek je samo sedel in poslušal. Ko je kralj končal z besedami, je mirno in prijazno spregovoril: Sedite poleg mene v senco in si tudi vi odpočijte! Ko je kralj zaslišal prijazne besede, je začel razmišljati. Pa je vprašal: Kako ti je uspelo ostati miren in prijazen? Razložil je s primero. Tako je: Ko ti kdo ponudi krožnik s piškoti, ki ti niso všeč, gotovo ne vzameš nobenega. Komu potem ostanejo ti piškoti? Ponudili ste mi besede, ki mi niso všeč. Pa jih nisem sprejel, zato so ostale vam. Kralj je ugotovil, da stoji pred zelo modrim človekom.
Učenci so po končani zgodbi odgovorili na vprašanje: Torej, če kdo govori grde besede, čigave so in koga označujejo?
V zadnjem času slišimo preveč kritik, pozabljamo pa pohvaliti. Med učenci je po navodilu zaokrožila žogica, tisti, ki jo je imel v roki, je pogledal soseda v oči, malo pomislil in mu izrekel pohvalo – pohvalil je sošolčeve dobre osebnostne lastnosti ali dejanja. Med učenci so se tako ustvarili prijetni občutki. Pri drugem krogu so učenci dobili navodilo, da pohvalijo sebe. To dejanje pa je večkrat zelo težko. Predavateljica je ob tem povedala, da je prav, da tudi sebe pohvalimo in spodbudimo za kar koli. Ko imamo slabe misli, pa se kar sami vprašajmo: Kaj bi mi pomagalo, da začnem misliti drugače?
Učenci so si ob koncu ure ogledali še kratek film, kjer so bile prikazane drobne pomoči naključnim meščanom, in sicer verižno – prvi pomaga drugemu, drugi tretjemu, tretji …
Učenci so povedali, da jim je bila učna ura zelo všeč, in spoznali, da so se ob njej veliko naučili.
Vsebino učne ure zapisala razredničarka Daša JAKOL
