V ponedeljek, 31. oktobra, je bil dan reformacije in obenem praznik slovenskega knjižnega jezika. Ta jezik je nadgradnja vseh narečij, ki jih govorimo v Sloveniji, in obenem zelo pomembna zvrst jezika, ki povezuje vse Slovence. Tako se z uporabo knjižne slovenščine zelo dobro razumeta Primorec in Prekmurec, Korošec in Belokranjec ali npr. Prlek in prebivalec, ki prihaja z Gorenjske. Seveda ni nujno, da bi se tako dobro razumeli samo z uporabo narečnega govora. Vemo tudi, da se narečja v malenkostih razlikujejo že med posameznimi vasmi. Tisti, ki smo doma v naši občimi, pri dobrem poslušanju narečnega govora spoznamo prebivalca, ki prihaja iz Loke, Trnič, Zlatoličja …
Govoriti v narečju se učimo spontano ob poslušanju. Domač govor nas spremlja že od rojstva, še posebej, če imamo stik s starejšimi ljudmi. Praviloma ga ne pišemo. Knjižna slovenščina pa je domena govora v vrtcih in šolah, kjer jo začnemo spoznavati že, ko prvič prestopimo prag obeh ustanov. Seveda pa so tudi knjige v veliki meri napisane v knjižni slovenščini.
Pred časom narečju nismo dajali toliko pomena, čeprav si ga zelo zasluži. V sebi namreč skriva kulturo kraja, iz katerega prihaja, običaje, šege, navade. Prav gotovo pa kdo od starejših še danes otroku, ko ga sliši govoriti v narečju, reče: »Lepo govori!« Kaj to pomeni, da govoriti v narečju ni lepo!? K sreči so danes narečja bolj cenjena.
Učencem in staršem zato učitelji večkrat povemo, da moramo stremeti k temu, da otrok obvlada oba govora, in tudi to, da ve, kdaj uporablja katerega. Z babicami in dedki bo prav gotovo govoril narečno, z učiteljico v šoli se bo trudil govoriti knjižno. Zakaj samo trudil? Zato ker še ne more popolnoma obvladati vseh izrazov knjižnega jezika, saj se ga šele uči.
Z namenom zavedanja pomena znanja narečja smo v šoli Marjeta v 4. razred povabili babice in dedke, da nam povedo kaj »po domače«. Dali smo jim nalogo, da iz spominov izbrskajo dogodek, ko so v mladosti kaj ušpičili. Takšnih dogodkov je bilo seveda kar nekaj, zato je bila ura zanimiva in polna smeha. Učenci so uživali, starejši prav tako. Slišali pa smo več različnih narečij, saj so babice in dedki bili nekoč ali so še danes doma v drugih občinah. V Marjeti je tako zvenelo domače narečje, narečje izpod Pohorja in tisto, ki ga govorijo preko Drave.
Pri glasbeni umetnosti so se učenci v tem času učili o ljudskih pesmih, zato so z babico ali dedkom pred obiskom opravili še prav posebno domačo nalogo. Skupaj so doma peli izbrano ljudsko pesem in učenci so se jo naučili – tako kot so te pesmi učili nekoč, s posnemanjem zapetega. V šoli so pari ali trojice pogumno zapeli skupaj, drugi pa smo s petjem pritegnili zraven. Tako se je po čisto novi šoli slišalo kar nekaj pesmi iz starih časov.
Med obema urama smo v odmoru starejše postregli s kavo in čajem, takrat so posedeli in poklepetali v novi jedilnici, pri prihodu pa smo domačim gostom seveda pokazali še druge šolske prostore. Da so res nekaj posebnega, so povedali, in se spomnili učilnic, kamor so nekoč hodili v šolo, ter opreme, ki pa danes ne bi bila več zavidanja vredna.
Torek, 8. november, je tako bil živ, igriv in nepozaben. Vsi skupaj si takšna srečanja le še želimo.
Babicam in dedkom se učenci in učiteljica iskreno zahvaljujemo za obisk – za zgodbice v narečju in zapete pesmi.
Daša Jakol, razredničarka 4. b v POŠ Marjeta
